nedelja, 20. november 2011
Otroški festival "igraj se z mano"
Kot prostovoljka sem se letos prvič pridružila otroškemu festivalu. Bilo je zelo lepo. Utrinke sem shranila v albumu otroški festival "Igraj se z mano".
Čas
Cikel pesmi na straneh Prve slovenske literarne on-line reviji LOCUTIO. Utrinke z literarnega večera sem zbrala v album festival AnaBdi 2011.
Čas in jaz
* AnaBdi festival 2011, prejela 2. nagrado v literarni kategoriji natečaja
Kos svežega kruha z nasmehom v dlani
nosiš proti mojim ustnicam,
ki se kot zemlja razprejo semenu in vodi,
da obudiš hrepenenja.
V zmesi zmletega žita in dežja
okušam tvoje podarjene obljube,
resnice spoznanj,
meje spominov in potovanje pozabljanja.
Med prsti te precejam kot vodo,
ko me dvigaš s tal in spuščaš,
kot počne sonce sleherno jutro in večer
in kot se življenje na kopnem
in v vodi odpravlja k počitku.
S koraki te režem,
ko za seboj puščam odmrlo kožo in izpadle lase.
Označujem te s svojim vonjem,
da si ga s sebe drgneš s snegom,
s cvetjem, morsko soljo in soncem.
A vsakič, ko ugasnem luč, da me dan ne zmoti,
z očmi potegnem cesto po šipi
in jo položim pred tvoje obličje.
Čas, ko mi govoriš
Ustavil si se na balkonu,
med perilom, ki za roko drži sonce,
in iz tvojih nedri
mlade bršlinke pijejo goloto modrine
in mi poslednje slovo lije po licih.
Čutiva drug drugega,
v brezčasju regratove preproge pod balkonom,
in ko tvoja roka gre skozi lase krošenj v sadovnjaku
in ti sončna svetloba in jaz kodrava lase,
mi govoriš, naj zvlečem jutro pod prho
in te pokličem.
Ko s tvojih neder prestopi spanec, te z očmi topim,
da kot bonbon iščeš v meni
brbončice hrepenenja po tvojem glasu.
Čas, ko kapljaš
Čas in jaz
* AnaBdi festival 2011, prejela 2. nagrado v literarni kategoriji natečaja
Kos svežega kruha z nasmehom v dlani
nosiš proti mojim ustnicam,
ki se kot zemlja razprejo semenu in vodi,
da obudiš hrepenenja.
V zmesi zmletega žita in dežja
okušam tvoje podarjene obljube,
resnice spoznanj,
meje spominov in potovanje pozabljanja.
Med prsti te precejam kot vodo,
ko me dvigaš s tal in spuščaš,
kot počne sonce sleherno jutro in večer
in kot se življenje na kopnem
in v vodi odpravlja k počitku.
S koraki te režem,
ko za seboj puščam odmrlo kožo in izpadle lase.
Označujem te s svojim vonjem,
da si ga s sebe drgneš s snegom,
s cvetjem, morsko soljo in soncem.
A vsakič, ko ugasnem luč, da me dan ne zmoti,
z očmi potegnem cesto po šipi
in jo položim pred tvoje obličje.
Čas, ko mi govoriš
Ustavil si se na balkonu,
med perilom, ki za roko drži sonce,
in iz tvojih nedri
mlade bršlinke pijejo goloto modrine
in mi poslednje slovo lije po licih.
Čutiva drug drugega,
v brezčasju regratove preproge pod balkonom,
in ko tvoja roka gre skozi lase krošenj v sadovnjaku
in ti sončna svetloba in jaz kodrava lase,
mi govoriš, naj zvlečem jutro pod prho
in te pokličem.
Ko s tvojih neder prestopi spanec, te z očmi topim,
da kot bonbon iščeš v meni
brbončice hrepenenja po tvojem glasu.
Čas, ko kapljaš
Opazil si, da postanem podobna tvoji sestri,
ko bolščim v palico strahu,
s katero v mojih pljučih mejiš količino zraka in hotenja.
Ne priganjaj me naprej. Prosim.
Tukaj, kjer so se mi noge vdrle,
te bom čakala, da me pobereš.
Takoj sprejmem, če me poneseš v naročje spočetja.
Zebe me, kot da je iz mene že zdavnaj vse odteklo.
Vsakič, ko zajamem zrak,
se mi na tkivo v prsih naložijo kristali bolečine
in se dušim.
Rotim te,
da me ogreješ s kapljami tvoje krvi.
Naročite se na:
Objave (Atom)
