Ko se vozim z avtobusom

V lanskem letu sem izdala zbirko pesmi Prebujena iz sna. Dan po Miklavžu sem imela predstavitev zbirke v Knjižnici Domžale.

Z

Z bosimi stopali
se oprijemam makadama.
Kaplje s čela
posrkajo kamenčki.
Zelena preproga
filtrira opno pljuč,
ki čuti premikajoče ovčice
nad mojim temenom.
Srce objema …
pod stopali prehojene korake svobode.

Pesnici Zlatki L., ki mi je povezovala literarni večer sem podarila zlato ribico za srečo.

Ko se vozim z avtobusom po raznih opravkih, se mi zahoče kvačkat. Na začetku se mi je dogajalo, da nisem imela nič s seboj. Ker v torbici najdem komaj kaj prostora, so se mi pravšnje zdele ribice. Klopko in kvačko stlačim v kotiček.

Na avtobusu pa kljub ostalim vozačem imam mir (v prvi vrsti pred gospodinjskimi opravili, pa še cel kup drugih stvari se najde) dokler se ne pripeljem in izstopim.

Doma kvačkam večje prte, izbiram vzorce za okrogle in ovalne oblike. Še doma mi včasih dela problem v kateri vrsti sem, zato niti ne pomislim, da bi delala na avtobusu. Sem pa odkrila rešitev označevanja (kje sem)z magnetki.

Preberi tudi Akvarij v pentljah...